8. marec naj bo praznik vseh!

8. marec je mednarodni praznik, s katerim obeležujemo emancipacijo ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk, ki je v naši družbi zagotovljena z ustavo. Žal je tako, da kljub določenemu družbenemu napredku in pravnih norm, ki so se zgodile v zadnjih sto letih, položaj žensk v družbi še vedno ostaja nezavidljiv. Še posebej ob glasnih konzervativno ideoloških pozivih, da je potrebno določene pridobljene pravice omejiti (odločitev o rojstvih otrok) ali pa celo zavirati progresivne politične ideje, ki bi omenjeno enakopravnost na papirju bolje ali dejansko prenesle tudi v življenje. In pri teh rabotah, pomenljivo, asistirajo tako moški kot ženske.

Globalno gledano statistiko enakosti ne glede na spol v Sloveniji lahko ocenimo kot slabo, čeprav se Slovenija uvršča med države, kjer je neenakost manjša. Predvsem bi lahko uvrstitev bila boljša, če bi se pri naslavljanju tega vprašanja izogibali sivim conam, ki tako na zakonodajni kot tudi izvršni ravni prevečkrat puščajo odprta vrata družbenemu patriarhizmu in vrojenim šegam, ki vlogo spola razumejo izrazito togo in šablonsko. To se kaže na vseh ravneh družbenega udejstvovanja – od izobraževanja, iskanja zaposlitve, kariernega statusa in primernega plačila do odločitve za družinsko življenje. Ko so pred časom delali raziskavo med zaposlenimi v Sloveniji, koga bi raje videli na vodstvenem položaju ali pa naj opišejo kvalitete, ki jih mora imeti vodja, jih je velika večina izbrala moškega, ki ima tudi stereotipno potencirane moške lastnosti kot sta moč, vodstvene sposobnosti, hitra odzivnost v krizi ipd. Zanimiv rezultat ankete ob dejstvu, da podjetja, ki so večinoma v lasti podjetnic načeloma bolje prosperirajo, saj imajo tudi večje dobičke. Nadalje zato lahko z razočaranostjo ugotovimo, da je v Sloveniji zaupanje v vodstvene sposobnosti žensk šibko, saj v javnih sferah težko posegajo po visokih (gospodarskih) funkcijah; celo več, za enako delo, znanje in kompetence so še vedno manj plačane kot moški. Zato sem tudi v zakonodajni postopek vložil novelo zakona, ki uvaja večjo zastopanost enega od podreprezentiranih spolov v organih odločanja oseb javnega prava na državni in lokalni ravni.

Sicer pa se sprašujem, od kod takšno nepriznavanje, celo aroganca? Če pa je jasno, da gre za najbolj aktivne generacije štirideset plus, ki so, sociološko gledano, preživele fazo konzervativne vzgoje z raznimi liberalnimi mladostniškimi osamosvajanji!

Morda je potrebno biti pozoren na družbena dogajanja, ki so se rodila iz, grobo rečeno, zanemarjenega, lenobnega intelektualnega dometa in neempatičnega odziva na finančno krizo in razslojevanje prebivalstva. To je zagotovo botrovalo družbenemu uspavanju in prepuščanju marginaliziranih skrajnih skupin, da so privrele na dan kot bumerang z zahtevo, da je potrebno življenje kot ga poznamo uokviriti po »preverjenih« vzorcih, kjer je med drugim tudi družbena vloga spola jasno definirana. Razmajana družbena situacija pač na takšne struje nikoli ni imuna.

Zato je potrebno današnji praznik razumeti predvsem v luči priznavanju ranljivosti politične poti, ki so jih borke in borci za pravice žensk prehodili in ga ponotranjiti kot praznik vseh z zavedanjem, da je emancipacija posameznice ali posameznika v družbi kolesje, ki se nikoli ne sme zaustaviti ali celo zasukati v nasprotno smer. To nismo dolžni samo sebi, ampak tudi generacijam, ki med nas šele vstopajo.