Mednarodni standardi varstva beguncev so branik človečnosti in varnosti po vsem svetu

V Državnem zboru veliko poslušamo poslance z desnega pola političnega spektra, ki velikokrat bolj ali manj neposredno sejejo strah in sovraštvo do tujcev oziroma migrantov v Sloveniji. Zato bi želela spomniti, zakaj so sploh države sprejele mednarodne dokumente o človekovih pravicah, med njimi tudi o statusu beguncev. Zakaj so se sploh zavezale nuditi poseben status beguncem? Zakaj nam je vsem v interesu, da te dokumente spoštujemo?

Do določene točke v človeški zgodovini je veljalo, da so države absolutni suvereni na svojem ozemlju in da se nobena druga država ne sme vmešavati v notranje zadeve druge države. Ker so se v času med drugo svetovno vojno zgodile kršitve človekovih pravic grozovitih razsežnosti, je po letu 1945 med svetovnimi voditelji prevladalo mnenje, da država ne more biti absolutno suverena na vseh področjih. Zato so sprejele pravila mednarodnega prava, s katerimi so omejile suverenost držav kadar gre za temeljne človekove pravice in svoboščine. Od takrat velja, da se nobena država, ki krši mednarodno priznane temeljne človekove pravice, ne more sklicevati, da gre za njeno notranjo zadevo.

Eden najpomembnejših mednarodnih instrumentov o temeljnih človekovih pravicah je bila Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948. Deklaracija je določila katalog človekovih pravic, ki jih države morajo spoštovati in ki presegajo njihove suverene pravice do oblasti. Ena od temeljnih človekovih pravic iz Deklaracije je pravica iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.
Leta 1951 je bila pod okriljem Združenih narodov sprejeta Konvencija o statusu beguncev. Opredeljuje, kdo je begunec ter kakšno pravno zaščito, pomoč in socialne pravice morajo države, ki so podpisale konvencijo, zagotoviti beguncem. Pojav begunstva obravnava kot svetovni pojav ter opozarja, da sta pri reševanju tega pojava potrebna mednarodno sodelovanje in prevzemanje odgovornosti vseh držav. Slovenija je pogodbenica te mednarodne pogodbe.
Po drugi svetovni vojni so se države zavezale spoštovati pravila o človekovih pravicah, med katere spada pravica do pribežališča in tudi beguncem zagotoviti ustrezno varstvo.

Če se odrečemo tem vrednotam in temeljnim spoznanjem, do katerih se je po hudi katarzi druge svetovne vojne dokopalo človeštvo, se odrečemo temeljem humanosti. To pomeni, da bomo ponovili hudo napako, ki je pripeljala do vojne in trpljenja najhujših razsežnosti. V tem primeru bi podlegli strahu kakor pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat se morija ni začela takoj. Sprožil pa jo je strah pred nekom, ki naj bi jemal, kar je naše, ki je drugačen od nas, ki nas ogroža. Takrat so to bili Judje in potem vsi drugi, ki naj bi bili manj vredni. Med drugim so bili tudi Slovenci predvideni za uničenje v nacistični ideologiji smrti. Človeštvo takrat ni našlo dovolj moči, sočutja in humanosti, da bi preprečilo prevlado strahu, jeze in sovraštva. Zato je v svetu za nekaj časa prevladalo čisto zlo, tema.
Enaka senca se v sedanjem času plazi nad Evropo. Nestrpnosti do tistih, ki niso »naši« ali so drugačni zaradi kakršnegakoli razloga, je vse več. Razumljivo je, da smo v skrbeh, v kakšnem svetu bomo živeli prihodnje, kako se bomo preživljali, kako se bomo soočali s prihodom tujcev v naše države itd.. Vendar se pred izzivi, ki jih prinašajo migracije ne moremo boriti s strahom in sovraštvom. Ker bomo s tem povzročili trpljenje sami sebi. Zgodovina je polna takšnih primerov.
Edini branik pred senco nestrpnosti in sovraštva so vrednote, vsebovane v mednarodnih pravilih o varstvu človekovih pravic. Spoštovanje človekovih pravic vseh in pomoč tistim, ki bežijo pred preganjanjem. Seveda moramo prednostno poskrbeti za prebivalce Slovenije. A kot demokratična država smo se zavezali tudi k solidarnosti do beguncev. In prav je, da to obveznost spoštujemo. Če želimo svet, v katerem bo prevladala solidarnost pred strahom ter sočutje pred sovraštvom, moramo treba začeti pri sebi. V dobro vseh nas.