Za enake možnosti ne glede na spol

Pomembna intelektualka 20. stoletja Simone de Beauvoir je pomenljivo zapisala, da se ženske v življenju ne rodijo, temveč to šele postanejo. Izhajala je iz dejstva, da pri družbenih vlogah ne gre toliko za naravo, temveč v večji meri za privzgojene kulturne vzorce. Privzgajanje družbene vloge se tako začenja že v najzgodnejših letih, zato je prav, da družba na vseh ravneh vzpostavlja široko sprejeto miselnost, ki zagotavlja pogoje za enako obravnavo posameznikovih možnosti ne glede na njegove osebne okoliščine. Žal se ta v naši družbi ni ponotranjila do te mere, da se ne bi bilo potrebno pogovarjati o položaju žensk napram moškim in dejansko doseženih družbenih ciljev, da lahko vsak posameznik, ne glede na spol, enako prispeva k družbenem razvoju in blagostanju.

Zanimiva je statistika, da so ženske v povprečju (ne samo, da jih je več kot moških) bolj izobražene od svojih kolegov (drži za celotno vzgojno izobraževalno vertikalo), imajo tudi primerljive delovne izkušnje, pa vendar se zgodi prelomnica, da zelo redko posežejo po vodilnih delovnih mestih ali konkretneje sodelujejo v organih odločanja. Tako imenovani “stekleni strop” je v Sloveniji močno prisoten, to pomeni, da se prevečkrat zgodi vrzel, ki ženskam, kljub referencam, onemogoča napredovanje po karierni lestvici. Ta vrzel se pozna že na začetku karierne poti pri uspešno končanem izobraževanju in vstopu na trg dela. Če univerzitetno izobraževanje zaključi več kot 60 % žensk, zaposlitev dobi okoli 62% njih. Ta delež je pri moških neizmerno večji. Nadalje se razlikovanje samo še poglobi, saj ženske v povprečju predstavljajo le 18% članov v organih upravljanja na najvišji ravni javnih podjetij, med njimi pa je le 3% direktoric. Zato niti ni čudno, da je razkorak med mesečnimi prejemki toliko večji, če izpustimo dejstvo, da so ženske še vedno za enako delo plačane manj kot moški. Takšna slika verjetno izhaja iz splošnega stereotipnega prepričanja, kjer se ženske ocenjuje kot manj primerne za delovna mesta vodij, podčrtano z mnenjem, da tipične lastnosti žensk niso skladne s tipičnimi lastnostmi dobrih vodij, posledično pa jih kadrovniki ne vidijo kot dobre potencialne kandidatke za ta mesta, kar vpliva na manjšo dostopnost vodilnih položajev za ženske, prav tako pa ta neskladnost vpliva na slabše ocene žensk na vodilnih položajih. Kljub temu pa vseeno preseneča dejstvo, da je očitno takšno razumevanje zakoreninjeno tudi v najvišjih kulturno znanstvenih institucijah, kot je npr. Univerza v Ljubljani, kjer je v upravnem odboru od devetih članov, reci in piši, natanko nič žensk. Torej, kljub deklarirani enakosti spolov, ki je posredno zapisana v 14. členu ustave, vsakdanja praksa kaže, da še nismo dosegli ustrezne zastopanosti spolov na posameznih področjih družbenega življenja. Politika Evropske unije na področju enakih možnosti spolov je usmerjena tudi v spodbujanje držav, da sprejemajo različne ukrepe za doseganje enakosti spolov. Taki ukrepi so t.i. pozitivni ukrepi, ki dopuščajo razlikovanje po spolu z namenom odpravljanja obstoječe neenakosti.

Zakon o enakih možnosti moških in žensk temelji na izhodišču, da nihče ne sme biti zapostavljen ali imeti prednost zgolj zaradi svojega spola, kar je v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Razlikovanje po spolu je dopustno in upravičeno le v primerih, kadar služi vzpostavljanju dejanske enakosti spolov. Različno obravnavanje moških in žensk je torej upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno pogojenih družbenih vlog. Pozitivni ukrepi so torej ukrepi, ki omogočajo doseči de facto enakost, ne da bi pri tem povzročali diskriminacijo. Področja, na katerih se uporabljajo pozitivni ukrepi, ki dajejo prednost slabše zastopanemu spolu, so področje trga dela, izobraževanja in usposabljanja ter odločanja ter vodenja oziroma vodstvenih mest. Z Zakonom o enakih možnostih žensk in moških, sprejetim leta 2002, je slovenski pravni red dobil tudi krovni zakon, ki določa skupne smernice oziroma temelje za izboljšanje položaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti spolov na posameznih področjih družbenega življenja. Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških pa je strateški dokument, ki na podlagi Zakona o enakih možnostih žensk in moških določa cilje in ukrepe ter ključne nosilce politik za uresničevanje enakosti spolov na posameznih področjih življenja žensk in moških v Republiki Sloveniji. Zadnja je bila sprejeta v tem mandatu in sicer za obdobje od leta 2015 do leta 2020. Temeljni namen nacionalnega programa je izboljšati položaj žensk oziroma zagotavljati trajnostni razvoj pri uveljavitvi enakosti spolov. Omenjena sistemska ureditev enakosti spolov pred zakonom in njeno pravno varstvo ter nacionalni programi pa še vedno niso zagotovilo za dejansko enakost spolov v subjektih javnega prava. Za doseganje slednjega je potrebno obvezno pravno urediti ravnanja subjektov javnega prava na določenih področjih družbenega življenja.

Zato sem kot prvopodpisani sprožil zakonodajni postopek z vložitvijo predloga novele zakona o enakih možnostih, ki bi pravni instrument t.i. spolnih kvot, ki je bil npr. v volilni zakonodaji sprejet leta 2006, v pozitivni smeri nadgradili tako, da ga iz podzakonskega predpisa prenesemo na raven materije zakona skupaj z delom veljavne določbe Uredbe o kriterijih za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti spolov glede imenovanja v javnih podjetjih ter v drugih osebah javnega prava in tako zagotovili večje možnosti za enakomerno zastopanost žensk in moških pri upravljanju teh subjektov na način vsaj 40% zastopanosti enega od spolov. Edina izjema za javna podjetja ter druge osebe javnega prava pa bi veljala glede imenovanja ali predlaganja enega ali treh članov/ic, ker gre za edina primera, ko kvote ni mogoče upoštevati. Takšno zakonsko razumevanje spolne uravnoteženosti bi prenesli tudi na lokalno raven, kjer so organi upravljanja v javnih podjetjih in osebah javnega prava ustanoviteljice lokalne skupnosti.

Verjamem, da je prišel čas, ko je potrebno enakopravno doseganje mest v organih odločanja ne glede na spol zagotoviti neposredno, in sicer z zakonom, saj je edino zakonski ukrep v naši skupnosti obrodil sadove (primer volitev v DZ). Lahko pa kot družba ne naredimo nič in počakamo še nadaljnjih 25 let, ko naj bi se po predvidevanjih spolna uravnoteženost počasi v Sloveniji zgodila sama od sebe. Čeprav že danes vemo, da se ne bi.