Živel 2. januar – praznik prostega časa

Živimo v digitalni dobi, za katero se zdi, da je to doba, v kateri vsakemu od nas skrivnostna sila neopazno krade največjo dobrino: čas. Kot v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu … Na spletni strani RIS (Raba interneta v Sloveniji) so že pred šestimi leti ugotavljali: »Pred 100 leti so bili ljudje srečni, če so v življenju prebrali 50 knjig, vendar ta količina zbledi z informacijami, ki jih v današnji dobi nudijo internet, mobilna telefonija in 24-urni televizijski programi, je pokazala študija na Univerzi Južne Kalifornije (USC). Podatki za leto 2007 kažejo, da povprečni posameznik vsak dan prejme toliko informacij, da bi lahko z njimi zapolnili 174 časopisov, kar je 5-krat več kot leta 1986. Posameznik vsak dan proizvede skoraj 200-krat več informacij kot leta 1986, ta količina pa bi zadoščala za skoraj 6 časopisov.«

Jasno je, da je razvoj digitalnih tehnologij razmere še dosti bolj razvil oz. »zaostril« v primerjavi s tistimi leta 2007. V svetu, kjer sta boj za obstanek in zaostrovanje konkurenčnosti čedalje hujša, moramo, da bi poslovno »preživeli« (ali pa vsaj ostali »vključeni« in seznanjeni z aktualnimi razmerami, ki vplivajo na naše življenje), delati čedalje več. Pri tem pa je nujno upoštevati in uporabljati čedalje več informacij. Do teh lahko dostopamo kjerkoli. Če je še pred dobrimi dvajsetimi leti veljalo, da ob odhodu iz službe lahko zakleneš pisarno in do drugega dne ali konca vikenda pozabiš na delo, danes to nikakor ni samoumevno. Danes lahko poslujemo praktično kadarkoli in od kjerkoli, »pisarno« lahko nosimo s seboj. Naše zasebno življenje ob tem seveda zelo trpi, saj imamo čedalje manj časa zase, za družino, sorodnike in prijatelje. Obveznosti se nam eksponentno kopičijo. Od nas se pričakuje, da naredimo več in hitreje – tekom let smo na to postopoma in neopazno pristali, zdi se da bomo v spirali poplave informacij ter pričakovanj po večji storilnosti šli vedno dlje. V tem pogledu je torej standard življenja bistveno slabši kot deset ali dvajset let nazaj.

Prepričan sem, da bo ena od najdragocenejših dobrin v prihodnosti – poleg zdravega okolja in kvalitetne hrane – prav količina prostega časa. To je sicer paradoks, saj robotizacija in avtomatizacija delovnih procesov vodita k ukinjanju delovnih mest in izginjanju poklicev  – vendar nam kot rečeno to ne prinaša več prostega časa. Opisani pojavi namreč ne vplivajo na delovno obremenitev, ki narašča in narašča … in to iz nelogičnih, morda niti ne tako zelo »skrivnostnih« razlogov, ki bi jih lahko v veliki meri našli v pohlepu mednarodnih korporacij ter v kovanju dobičkov, ki je čedalje bolj brutalno. »Čas je denar« postaja dobesedna in pogosto slišana krilatica. Pa vendar – denar je pomemben, časa, ki se vsakemu od nas tako ali drugače izteka, pa z njim ne moremo kupiti!

Zato je vrnitev 2. januarja kot dela prostega dne ena boljših, državljanom prijaznih potez SMC v tem mandatu, saj je pomembna za prav vsakega od nas, tako v dobesednem kot v simbolnem pomenu.

Spoštujmo svoj prosti čas in se borimo zanj!

dr. Dragan Matić