”Medicina je umetnost, ne obrt; poklicanost, ne posel” (William Osler)

Ne morem razumeti, da po 26 letih od nastanka Zakona o zdravstveni dejavnosti, po več kot dveh letih javne obravnave, dogovarjanj in usklajevanj različnih deležnikov, po neuspeli referendumski pobudi, ko je končno 17. decembra začela veljati novela Zakona o zdravstveni dejavnosti, izvajanje zakona zaustavlja ustavna pobuda, ki jo je vložilo Združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov in posamezni zasebni zdravniki.

Za združenje zasebnih zdravnikov je spornih več določb, med drugimi koncesijske pogodbe, ki se po nedavno sprejeti noveli Zakona o zdravstveni dejavnosti sedaj podeljujejo na osnovi javnega razpisa za dobo 15 let, z možnostjo podaljšanja še za 15 let. Že podeljene koncesije se morajo v določenih rokih uskladiti z obveznostmi po zakonu, kar je opredeljeno v prehodnih določbah sprejetega zakona. Glede koncesij, ki so bile predhodno podeljene brez javnega razpisa, nepregledno, za nedoločen čas, se le te ureja in se 15 letno obdobje začne šteti od dneva uveljavitve zakona. Prav tako se jim zdi sporno, da bi morali v zdravstveno blagajno vračati presežek prihodkov nad odhodki, kljub temu da delajo kot zasebni zdravniki v javni zdravstveni mreži z javnim denarjem in zato je prav, da kot del sistema javnega zdravstva upoštevajo enaka pravila kot veljajo za javni sektor. S tem se prekine privatizacija izvajanja javne službe, kar je v praksi pomenilo, da se ustvarjeni dobički pri koncesionarju vračajo v njegov lastni žep.

Temeljna vsebina novele Zakona o zdravstveni dejavnosti je ohranjanje in kakovostno izboljševanje javnega zdravstvenega sistema, ki temelji na načelu nacionalne solidarnosti, nepridobitnosti in zagotavljanju celovitosti zdravstvenih storitev. Sam zakon ne prinaša velikih in revolucionarnih sprememb, ureja pa nekatera področja zdravstvene dejavnosti, ki v dosedanji praksi niso prinesla želenih učinkov in so se izkazala kot pomanjkljiva. V ospredje postavlja javni interes in potrebe pacientov, s tem ko uvaja transparentnost in enotnost pri podeljevanju koncesij, ne pa po interesu posameznikov, kot je bilo mogoče v dosedanji praksi. Opredeljuje tudi pogoje nosilca zdravstvene dejavnosti, ureja izvajanje zdravstvene dejavnosti v določenih socialno varstvenih in vzgojno izobraževalnih zavodih, celovito ureja inšpekcijski nadzor, dopolnjuje pogoje pod katerimi lahko zdravstveni delavci, zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih, opravljajo zdravstvene storitve izven teh zavodov in nenazadnje ureja status srednjih medicinskih sester, ki opravljajo dela in naloge diplomiranih medicinskih sester.

 Dr. Vlasta Počkaj