Kulturni turizem – kultura in turizem v sinergiji? Ali kultura kot kulisa industrije turizma?

Ko smo zgodaj poleti opravili skupno sejo Odborov DZ za gospodarstvo in kulturo na temo kulturni turizem, smo sprejeli sklepe, s katerimi smo vladi predlagali ustanovitev medresorske delovne skupine za kulturni turizem v kateri bi poleg vladnih resorjev tudi predstavniki občin usklajevali potrebne ukrepe in precizirali skupne projekte. K temu smo dodali pričakovanje, da naj se v Strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma 2017-2021 vključi posebno poglavje »Kulturni turizem«. Da sta se odbora odločila za to potezo ni nepričakovano. Po podatkih svetovne turistične organizacije je kulturni turizem znotraj turistične panoge najbolj hitro rastoč segment in bo v nekaj letih postal prevladujoč dejavnik turizma. Da se pomena kulturnega turizma zaveda, je julija izpostavil tudi predsednik vlade v svojem odgovoru na ustno poslansko vprašanje. To je podkrepil z navajanjem, da je kulturni turizem v strategijo vnesen kot ključen »produkt« v kar treh makroregijah. Ministrstvo za gospodarski razvoj in turizem (MGRT) je vrhu vsega leti 2018 in 2019 razglasilo za leti kulturnega turizma, leto 2018 pa bo leto, ki ga je Evropska komisija razglasila za leto kulturne dediščine in – kako značilno za kulturo – v ta namen namenila nič dodatnih sredstev, s katerimi bi taisto dediščino obnovili. Samo počastili jo bomo.

Vendar je ves čas slutiti, da o(b)staja rahel nesporazum ne samo na evropski ravni, ampak tudi v dialogu na slovenskih ministrstvih. Medresorske delovne skupine še ni. Kdaj bo in če bo, nameravam pristojnega ministra vprašati na naslednjem zasedanju Državnega zbora. Namesto posebnega poglavja »kulturni turizem«, je MGRT v turistično strategijo vneslo le določene pojme, ki se nanašajo na kulturo kot »produkt«, ki se trži v namen pospeševanja turističnega obiska in dviga prihodkov iz tega naslova. Skratka nič od sinergij in vzajemnih strateških koristi v smislu daj – dam, oz. dvosmernega prometa na relaciji kultura – turizem (gospodarstvo). Prav enako smo ostali razočarani tudi po pregledu s kopico bleščečih fotografij, sloganov in podob tipiziranih konzumentov kulturnega turizma (nekakšnih zaželenih likov – od pomembnih funkcij utrujenih zahodnih Evropejcev, ki so našli idealno kulturno-turistično destinacijo v Sloveniji) okrašenega »Operativnega načrta trženja kulturnega turizma Slovenije«. Tudi tu imamo kulturni turizem dognan zgolj in le v funkciji ponujanja in trženja kulturnih »produktov«. Le-te so kreatorji tega operativnega načrta (tudi grafično) »posrečeno« vpletli v krog dediščinskega turizma in turizma umetnosti, ki ju obdajata polkroga – prvi so kreativne industrije, drugi pa »življenjski slog in kulinarika«. Kruh in igre skratka objemajo našo dediščino in umetnost v en sam velik kulturni »produkt«, ki se mu ne da upreti.

Kulturni turizem ne sme ostati enosmerna ulica: eksploatacijo kulturnih »produktov« – kulturnih prireditev in kulturne dediščine. Pri tem je jasno, kaj dobi kultura od turizma – kak drobiž od vstopnic in prodaje spominkov ter toplo zahvalo. V obnovo kulturnih spomenikov se iz naslova turizma, ki od taistih spomenikov dobesedno živi, ne vlaga nič. Trenutno stanje odraža, da se niti ne namerava vlagati, saj tako imenovane spomeniške rente država že desetletja ne odobri. Ali lahko razmišljamo drugače, medtem ko se zagrizeno brani integralni proračun? Primer na Hrvaškem potrjuje, da lahko. Tam že več kot deset let dobro vpeljana spomeniška renta (obveznost, da vsak, ki opravlja gostinsko ali turistično dejavnost del prihodka namenja v sklad za obnovo kulturnih spomenikov), čisto dobro funkcionira, večina dediščine je obnovljene in dobro je vpeta v kulturni turizem. Tudi vse nedavne pobude iz Državnega zbora, da naj bi za obnovo spomenikov simbolično namenili vsaj manjši delež od promocijske takse, ki se bo v kratkem uvedla in bo služila za dodatno financiranje promocije turizma, so naletele na gluha ušesa. Čeprav je jasno, da je težko promovirati nekaj, kar ni niti približno obnovljeno in torej ne more biti v funkciji »produkta« ter da bi bilo strateško smotrno, da se nabor kulturnih »produktov« načrtno veča.

In ko smo omenili promocijo, ki bo dobila nove milijone z novo dajatvijo (kultura pa kot rečeno nič) prehajamo na drug problem, ki je več kot očitno zelo pereč. To pa je, da se s strani MGRT in STO v prej omenjenih strateških dokumentih vztrajno promovirajo samo ene in iste turistične destinacije z že iz časa socializma prepoznavnimi kulturnimi oz. naravnimi znamenitostmi. Bled, Piran, Ljubljana, Postojnska jama, Predjamski grad … Vsa mesta, ki so v zadnjih letih zasičena s turisti in kjer omejujejo število turistov oz. jih bodo v kratkem začeli omejevati, saj so »overcrowded«, ostajajo ključni paradni konji kulturnega turizma. Potencialnih kulturnih »produktov, ki bi razbremenili klasične, ni, čeprav se ponujajo sami od sebe. Npr. grad Turjak, kulturni spomenik državnega pomena, ki je v lasti države in se nahaja dobrih dvajset minut vožnje od Ljubljane. Opevan v poeziji in nekdaj ponosen v svoji mogočnosti je le žalostna podoba deloma obnovljenega, deloma podirajočega se objekta, ki je že dve leti zaprt. Na regionalni cesti so sicer (iz preteklosti preostali) kažipoti, ki vabijo k obisku turistične znamenitosti. Ko pa se turist pred gradom pred skrbno zaklenjenimi vrati ustavi, mu dodobra zdelan napis v socrealistični maniri sporoča, da je grad zaprt in ogled ni možen. Zaprt je pač zato, ker ni denarja, da bi se popravilo streho palacija, uredilo dvorišče ter okolico s parkiriščem, ter našlo nekoga, ki bi potem v gradu izvajal neko ustrezno kulturno dejavnost. Ko bi se le delček denarja, ki ga turizem iz naslova turističnih znamenitosti »pobira« na lokacijah, ki ječijo pod nogami hord novodobnih kulturnih turistov investiral v obnovo Turjaka, bi v nekaj letih imeli prvovrsten turistični »produkt«. In tovrstnih žalostnih zgodb – potencialnih kulturnih »produktov« v Sloveniji ne manjka. Vendar mi tega žalostnega zamrznjenega stanja očitno ne zmoremo preseči. Slovenija bo vlagala še dodatne milijone v promocijo kulturnega turizma oz. destinacij, kjer se bodo »kultturisti« še bolj drenjali, prebivalci pa čedalje bolj pritoževali nad s prekomernim kulturnim turizmom povzročenimi neznosnimi pogoji bivanja.

Zakaj se nič ne premakne? Smatra se, da je naloga MGRT, da dediščino eksploatira, MK pa naj dediščino obnavlja. Tako nekako. Verjetno jih vodi logika, da so kulturni spomeniki podobni oz. enaki kot naravni spomeniki. In jih ni treba obnavljati ter je dovolj le, da se jih zapakira v turistične »produkte« in kolikor se da, bolj ali manj obzirno eksploatira. In ta logika se lepo odraža v prej omenjenih dokumentih MGRT, ki govori zgolj o trženju in nikjer ter nikakor o vlaganju v kulturo oz. kulturno dediščino. Tudi v pospeševanje programov žive kulture ne. MK na drugi strani ima za kulturne spomenike letos 1,6 milijonov naslednje leto pa 1,1 milijon evrov. Kar ne zadošča niti za sprotna popravila oken in menjavo opek, ki jih odnese veter.

In tako bo šlo naprej. Vsak resor po svoje in kakor mu je sreča mila. Kulturni turizem pa bo cvetel. Bojim se, da bodo sklepi seje dvojnega odbora ostali prej kot ne spomin na poletni nesporazum v Državnem zboru.