Ameriško priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico ima učinek hrupa

Vsak dan nas doletijo novice o novih krizah. Svet vre. Ni skrbi, da bo energija, ki krizam daje krila, pojenjala. Na vsakem koncu planeta se najde kakšna politična figura, ki zagode, zaneti spopad ali drugače pahne ljudi v nesrečo.

Med obiskom Izraela sem občudoval zelenje in vodo, ki zmagovalno krasijo mesta, kljub puščavskim danostim lokalne geografije. Enako – če ne večvredni občudovanja – so bili opazni znaki sožitja dveh narodov v mestnem vrvežu Tel Aviva in Jeruzalema. Ob dokaj diskretni prisotnosti oboroženih sil v scenografiji vsakdana navadnih ljudi je v prvem planu želja po ohranjanju normalnosti življenja. In ta vtis me je navdajal z upanjem, da tam stvari vendarle gredo v smeri ohranjanja miru in nadaljnjega razvoja. Neštete mednarodne avtoritete so potrebovale dolga leta, da bi, skupaj z Izraelci in Palestinci, dosegle ta trhli mir na steklenih nogah.

Ameriško priznanje Jeruzalema za izraelsko prestolnico ima učinek hrupa, ki napoveduje prihod slonjega tropa med steklene podpore trhlega miru. Resolucija OZN o ustanovitvi države Izrael po 2. svetovni vojni je predvidevala mednarodno upravo Jeruzalema. Tega je Izrael 1950. leta razglasil za prestolnico in sedeže vseh državnih ustanov, z izjemo (najbolj občutljivega) obrambnega ministrstva, postopoma preselil tja. Varnostni svet OZN je z Resolucijo 478 to odločitev razveljavil in ostale države pozval, da svoja diplomatska predstavništva obdržijo v Tel Avivu. Nekaj predhodnih ameriških predsednikov se je spogledovalo z idejo preselitve veleposlaništva v Jeruzalem predvsem s ciljem dobrikanja vplivni interesni skupini v ZDA. Premogli pa so politično modrost, da tega niso udejanjili. Sama preselitev tako funkcionalno zahtevnega in kompleksnega objekta je popolnoma neracionalna, razen če njen namen ni provokacija ali kuhanje novega spopada. Danes voda v tem loncu zelo močno brbota in iz ostankov palestinsko-izraelskega mirovnega sporazuma se voha dim pogorišča.

Tudi Palestinci imajo Jeruzalem za svoje glavno mesto. Zato napovedujejo, da bodo vzhodni Jeruzalem, sicer od 1967 pod izraelsko okupacijo, razglasili za svojo prestolnico. Če se to zgodi, bo nova vojna neizogibna. Že prvi dan po razglasitvi je bilo v Jeruzalemu ranjenih več deset Palestincev. Mednarodna skupnost, predvsem pa EU, vztrajata, da je o statusu Jeruzalema potreben konsenz Izraela in Palestine. Nemški zunanji minister Sigmar Gabriel (ne pozabimo nemške izkušnje nekoč razklanega Berlina) pravi: »Rešitev problematike Jeruzalema je mogoče doseči le z neposrednimi pogajanji med obema stranema. Vse, kar še zaostruje krizo, je v teh časih kontraproduktivno.«

Prevevajo me slike in fragmenti oglašanja velikih diktatorskih voditeljev. Kako so zaverovani vase, kako vneto in brezkompromisno sporočajo svojim (in tujim) ljudem neomajno odločitev o tem in onem; največkrat v zvezi s področji, ki niti niso del njihovega ozemlja. Zgodovina nam vsake toliko ponuja osebnosti, ki povzročijo več smrti in trpljenja kot katerikoli virus, potres in kataklizma skupaj. Ne glede na to, ali obraz odrešenika krasijo ozke brčice, nenavadna (črna ali blond) pričeska – v očeh (s poševninami ali brez) je zaznati srep izraz, ki v imenu njegove pravice napoveduje nova množična trpljenja. Ostaja pa odprto vprašanje, zakaj je človeku, ob vsej oblasti in moči ter pomenu, ki ga ima, potrebno še razpihovati ogenj, ki gori ali tli že nekaj desetletij.

Kaj pa poslanci nacionalnih parlamentov v takšnem primeru lahko storimo? Tega enostranskega akta ne smemo priznati, še več – slediti moramo drži tistih, ki si prizadevajo, da se resolucija ZN ne derogira, ker škoduje obema narodoma. Kljub zavedanju, da v okviru svoje domene poslanci nismo brez moči, so epizode (in ta je ena takih), ko človekoljubje, razum in želja po reševanju mednarodnih problemov ostajajo nemočni pred nazadržnim in nerazumnim ihtenjem ultra-mogotcev (vseh ras). Ti pod pretvezo, da jim je mar za (vse?) ljudi, skrbijo le za dotok kerozina v raketne motorje svojih neizživljenih egov.